Shizofrenija (2/19)

Donna Jo

Zadnje dneve mi sploh ni žal, da so se stari pred petnajstimi leti odločli, da se bodo iz ZDA preselili v te zakotne kraje, kar so tudi storili, očitno. Premagal jih je patriotizem, za božjo voljo, človek bi se lahko kar zjokal, ko to sliši od njiju. Včasih se mi zdi, da sta še bolj čez les kot jaz, no, imam pa vsaj izgovor, rečem lahko, da je norost dedna.
Danes je sijalo sonce. Šla sem na travnik in si predstavljala, da sem vila. Plesala sem med cvetlicami, se igrala z vetrom, ali pa je bilo obratno, se vrtela in vrtela, dokler nisem padla po tleh. Nato sem zajokala, pa ne zato, ker bi me kaj bolelo, zato, ker se mi je nenadoma zahotelo jokati. Kmalu sem tudi prenehala, se znova postavila na noge in že spet sem bila vila. Takšna majhna, dobra vila. Poskakovala sem po travniku in si predstavljala, da so iz gozda prišli zajčki, ki so z menoj plesali po travniku. Nato so prileteli še ptički in skupaj smo plesali.
Ko sem omagala, so izginile vse živali, s katerimi sem plesala in se tako zahvaljevala naravi za vse lepote, ki nam jih je podarila. Sedla sem na prvo drevo, ki je rastlo bolj pri tleh, tako, da sem lahko splezala nanj. Bil je oreh. Čutila sem življenje v njem, tako lep je bil.
Tako zelo lep, da sem se v trenutku zaljubila vanj.
Sedaj sem tam.
Nisem še poskusila, ne upam si. Poljubila bi ga, če bi vedela, da se bo spremenil v velikega, postavnega princa, in jaz bom potem njegova princesa. Naj poskusim? Najprej bom pogledala naokoli, če ni slučajno kdo v bližini. Če me kdo gleda, bo gotovo vse zatožil starima in spet me bodo prisilili jemati tiste tablete, tako so ogabne, pa tako zelo majhne tudi. Kako mi lahko kaj tako majhnega pomaga? Sicer pa je bil tudi Napoleon velik majhen mož. Ne razumejo, da ne potrebujem teh tabletk. Mislim, da je moj brat Jason edini, ki me še razume, čeprav je dve leti mlajši od mene. Jason me razume!
Joj, pa mravljice, one majhne živalce, ki so tako močne, oh, tako močne. Sedemkratno težo sebe zmorejo dvigniti, jaz pa vseeno hodim po njih. Opravičujem se vam, mravljice, ampak… ne vidim vas. Mi boste lahko oprostile?
Super, nikogar ni v bližini. Poljubila te bom, oreh, poljubila te bom na tvoje vroče deblo in potem se boš spremenil v lepega princa in skupaj bova srečna, kajne, oreh?
In če se ne boš spremenil v lepega princa, kaj če se bo pred mano pojavil velik zmaj, tak, ki bruha ogenj, lep, zgoč ogenj. Pa kaj, pa bom zgorela. Če so lahko čarovnice zažigali na grmadah, zakaj ne bi še enkrat dobra vila preminula v plamenih?
Sedaj se bom res sklonila in te poljubila na tvoja usta, moj oreh. Nikoli nisem razumela Salomine obsedenosti z Johanaanom, ampak zdaj, v tem trenutku, sem spoznala, da vem, kako se je počutila.
Cmok.
Nič.
Še en cmok.
Daj spremeni se!
Spremeni se, prekleto!
No, spremeni se, prosim!
Joj, nekaj se premika, nekaj se premika, spreminja se, spreminja se! Beethoven, daj zaigraj mi Odo radosti, samo zame in zanj, no, Ludvig, igraj, me slišiš, igraj, a si gluh? Seveda si gluh, pa kaj, igraj! Ne me gledat, igraj! Ne vidiš, da se spreminja, igraj, za naju! Ah, k vragu s teboj! Tudi brez tvojega igranja bova skupaj, tudi brez tebe.
Čakaj malo, nekam čudne oblike postajaš, moj ljubljeni oreh. Kot vidim princ ne boš, niti človek ne, ampak to mi je vseeno, ljubila te bom, ne glede na to, kako izgledaš. No, kar spreminjaj se, ne, raje se kar spremeni. Bova prej skupaj.
Zmaj tudi ne bo!
Ne, v žabo se spreminjaš, v ogromno žabo! Ne! Samo v žabo ne, prosim! Sovražim žabe, tako ogabne so, ne, samo v žabo ne. Bodi raje velik mrčes, kot Gregor Samsa, samo žaba ne. In kako velika žaba.
Ne! Ne! Ne!
Kako si grd, moj ljubljeni oreh, tako zeleno ogabno izgledaš. Kje se skriva tista strast, ki si mi jo nekoč izkazoval? Zagotovo je izginila. Ne sme več obstajati. Že dovolj grozno je, da si žaba. Ne smeš postati strastna žaba.
Joj, kako velika žaba postajaš!
Ampak, vile imamo krila, kaj če boš mislil, da sem muha. Moj ljubljeni, nisem muha, veš. Res nisem muha. Poglej me, a sem podobna muhi. Že res, da imam krila, pa tudi glas imam podoben muhi ko leti, ampak prisežem ti, da nisem muha. Vprašaj zajčke, oni ti bodo povedali, da nisem muha. Prisežem!
Joj, kako grda žaba!
Ne, pusti me! Pusti me!
Zakaj steguješ svoj jezik?
Kaj?!
Požreti me hočeš?
Ne, ne! Pusti me!
Na pomoč! Na pomoč! Naj mi nekdo pomaga… prosim…