Shizofrenija (4/19)

Klemen

Včeraj sem srečal Tanjo. Mislim, da sem ji všeč. Po vsej verjetnosti, jo bom vprašal, če bi hodila z mano. Do ušes sem se zatreskal, kar se mi zgodi pravzaprav pri vsaki novi punci, ki jo spoznam, česar pa ona ne rabi vedeti. Jo bom pač malo vlekel za nos, kot vse druge.
Prava pravcata druščina smo, prav prijetna družba. Mislim, da se bom s temi novimi prijatelji dobro ujel. Nekateri so prav zabavni, šale zbijajo brez prestanka. Zadnjič smo nekaj gledali, nek rebus, pa nisem videl rešitve, no pa sem jo končno skapiral in rekel: »Joj, kak sem nor!«
Od nekod se je slišal glas: »To lahko še enkrat rečeš!«
Nisem vedel, na kaj je ta pripomba padla, ampak ko sem videl, da se je Jason spogledal z Matijem in se zasmejal, sem še jaz izbruhnil v smeh. Mislim, da niso opazili. Saj ne, da drugače ne skapiram, ampak včasih se mi res zgodi, da ne vem, za kaj gre.
Pred nekaj dnevi se je Alen hvalil, koliko so ga s kolegi spili. Pol pa sem še jaz začel pripovedovati o nekem dnevu, pravzaprav se ga ne spomnim več čisto točno, a nekaj sem jim moral povedati, pa še poslušali so me. Mislim, da sem jih ful napizdil, ko sem jim pripovedoval, koliko piva sem rukno, drugega za drugim, mislim, da sem jih naštel okoli devet. Seveda sem malce pretiraval, a tega jim ni treba vedeti. Samo da so me poslušali.
Aha, nekdo je pozvonil pri vratih. Mogoče pa je Tanja, ali pa Mojca, ki tudi ni tako slaba, moram priznati. Tudi z njo bi hodil, če bi me vprašala.
Ni za mene.
Mater je nekdo iskal, pa je ni doma. Pridite kdaj drugič, gospod.
Hvala Bogu je foter doma, drugače bi se moral jaz oglasiti. Sovražim hoditi k vratom, če potem ni zame. Zato je najboljše, da se zmenimo kje zunaj, tako vsaj vem, da ne bo nihče prišel k meni, da se ne rabim vstajat, ko zaslišim zvonec pri vratih.