Shizofrenija (6/19)

E.

»Tanja, hitro pridi, kupil sem joint. Danes ga pom poskusil.«
»O, kul, že kar nekaj časa nisem nič kadila. Pridem!«

Po tem najinem pogovoru se je Tanja čez pol ure prislikala k meni. Bil sem sam doma, kar sem izkoristil - spil sem nekaj piv. Stara sta nekam odpotovala. Taki dnevi so mi najbolj všeč, bluzim po stanovanju, si predstavljam, da sem kavboj, kričim naokoli, postajam čustven… vse to lahko počnem, ne da bi mi kdorkoli kaj rekel; res v takih dnevih najbolj uživam. Sam doma.
Bolj glupe komedije še nisem videl in ko sem jo gledal v kinu, so se vsi v dvorani smejali kot nori, jaz pa sem se smejal njim, ki jim je nek smotan otrok, ki ga »po groznem naklučju« starši pozabijo doma, tako smešen. Med nami, jaz sem vedno upal, da bosta zmagala ona lopova, ki sta ga lovila.
Gospod lopov, gospod lopov, v kleti se skriva. Tja, skozi ona vrata morate!
Mogoče božično darilo za lopova - v velikem paketu z bleščečim papirjem in ogromno rdečo pentljo omamljen oni glupan. Pa uživajte v darilu.

Kot sem že rekel, Tanja je prišla. Ker sem se popolnoma prepustil prejšnjim pivom, sem bil že kar dobre volje. Nisva se veliko pogovarjala, kmalu sva pričela kaditi. Poiskal sem pepelnik in vžigalnik. Najprej sva skadila vsak po en cigaret, ne vem več, katera znamka je bila. Ogabni so bili. Nato je napočil trenutek resnice.

»OK, pa dajva!« sem vznemirjen rekel.
»Torej, veš kako moraš?«
»Nisem povsem prepričan.«
»Ko prižgeš, močno inhaliraj, potegni vase, in kolikor dolgo lahko, zadrži v pljučih, nato počasi izdihni. Pol potegni še dvakrat in daj meni. Upaj, da ti ne bo slabo, veš, pil si.«
»Briga mene!«
Z vžigalnikom sem ga prižgal. Joj, ko bi me zdaj bakica vidla. Vase sem potegnil, kolikor sem mogel, zadržal za nekaj deset sekund in izdihnil. To sem ponovil še dvakrat. Nato sem stegnil roko in joint dal Tanji.
Preden je potegnila, me je vprašala: »Kako je?«
Šele ob tem vprašanju sem ugotovil, da me strašansko peče v prsih, bolj skeli kot peče, ampak vseeno. »Peče!« sem rekel in se pričel tolči po prsnem košu, upajoč, da bo nehalo peči. »Pizdo, kak peče!«
»Saj bo nehalo!«
»Čakaj, ti si potegnila že šestič, daj še meni!«
»Si prepričan? Preveč boš zadet.«
»Saj mi nič ni, isto se počutim kot prej,« sem ji rekel in tudi sem verjel, da se isto počutim.
Podala mi je joint, ki ga je bilo le še polovico tega, kar sem kupil, in znova sem potegnil, tokrat še bolj in dlje, pa še večkrat. Ko sem znova stegnil roko, da bi ji ga vrnil, se mi je roka zdela težka kot hudič. Vseeno sem jo nekako obdržal v zraku, vendar takoj, ko je vzela joint iz moje dlani, sem roko spustil in jo počasi potegnil k sebi. Razkomotil sem se, se sprostil in zaprl oči.

»Joj, meni se vrti!« sem nenadoma zinil, čeprav sem to hotel reči že pred celo večnostjo, med tem sem že trikrat pozabil, kaj sem hotel povedati.
»Odpri oči, pa bo bolje,« sem slišal glas, ki je prihajal vsaj z drugega planeta, če že ne iz druge galaksije.
Odpri oči, tebi je lahko reči, mene pa je do konca strah. Najbolje, da se nečesa oprimem. Iztegnil sem roki dokler v dlaneh nisem začutil roba kavča, na katerem sem sedel. Obrnil sem se proti robu in se močno oprijel. Joj, kdaj se mi bo nehalo vrteti? Shit. Joj, pomagaj. Kak se meni vrti, kak se meni vrti.
»Kak se meni vrti!«
Nisem bil prepričan, če sem si to samo mislil ali pa tudi zares izgovoril. No, ko me je znova obiskal glas iz daljave, sem bil prepričan, da sem to izgovoril. A glas je bil dosti bolj počasen, kar se mi je zdelo čudno, saj sem se vrtel z ogromno hitrostjo. Čutil sem silo, ki me vleče s kavča. Nisem se mogel več držati. Padel bom, padel bom. Joj, kak se meni vrti. Joj!
»O…d…p…r…i o…č…i!« sem slišal v učinku, kot da bi na gramofonu za plošče prestavil s hitrosti 45 na 33.
Odpri oči, odpri oči. Fuk, tako lahko je reči, jaz bom pa padel, padel. Help!
Počasi se je »vrtiljak« na katerem sem sedel, kako dolgo, ne vem, ustavljal. Ko se je popolnoma ustavil, sem stopil s sedeža in počasi odprl oči. Na drugem kavču v sobi je sedela postava podobna nekomu, ki sem ga poznal. Stopil sem korak naprej, še en korak naprej, bila je Tanja. Res sem jo poznal. Tako tiho je bila, samo gledala me je. Reči kaj, reči kaj!
»Na WC moram. Na WC.« Počasi sem se usmeril proti stranišču. Cilj: školjka.
Zakaj mi je tak slabo? Joj, kak mi je slabo. Čakaj! Saj mi sploh ni slabo, kaj pa mi je? Glavo imam tako težko, vse se odvija tako počasi. Kar ostal bom tukaj, tako udobno mi je. Tako zelo udobno mi je. Oh, ti ljuba školjkica, kje si? No povej mi kaj! Veš onega: en črnec v oazi sredi Sahare prosi zlato ribico, naj mu uresniči tri želje. Pa zlata rib’ca skoraj popizdi, tak ji je težil, pa se odloči, da mu jih bo uresničila.
‘No,’ pravi črnec, ‘prva želja je, da bi bil bel.’
‘To lahko uredimo,’ reče zlata ribica.
‘Druga želja je, da bi vedno imel dovolj vode. Tretja pa, da bi vedno lahko gledal ženske muce.’
‘Dobro, izpolnila ti bom vse tri želje,’ reče zlata ribica.
Pa ga je spremenila v belo WC školjko.

Ko sem naslednjič odprl oči sem ležal na postelji in nad seboj zagledal prižgano luč. Nisem se premaknil, še vedno se mi je vse zdelo tako počasno. Zaspal sem.

»Dobro jutro,« sem slišal, ko sem se zjutraj zbudil. Bila je Tanja. »Se bolje počutiš?«
»Seveda!« Kot da bi me tramvaj rukno!
»Na, skuhala sem ti kavo,« je rekla in mi podala skodelico kave.
Mati, kave bi!
»Hvala!« sem ji rekel. »Oprosti za včeraj.«
»Za kaj? Bala sem se samo, da ti bo še bolj slabo. Pivo je bilo krivo, ne bi smel piti.«
»Naslednjič ne bom!«
»Naslednjič? Včeraj si mi zatrjeval, da je prvič in zadnjič?«
»Res?! Ne spomnim se.«
»Ja, to še ni vse.«
»Aja?«
»Mhm, nekaj si hodil po sobi in se pogovarjal z nekom. Ne vem, koga si videl, nisi hotel povedati.«
»Jaz? Tega se pa ne spomnim.«