Shizofrenija (10/19)

Lidija

URA: 13:30
Mojem sosedu se spet meša. Danes zjutraj je prileto k nam, se prilepil na zvonec, kako to sovražim, dokler me ni zbudil in to ob devetih zjutraj, praktično sredi noči.
»Pomagaj, soseda, pomagaj! Moj bicikl bo umru, guma mu že spušča dušo.«
»Daj, Gregor, pomiri se. Kaj bi rad?«
»Pumpo mi daj! Hitro!«
Bil je ves paničen, ko je tak, se ga bojim. Sicer pa je zdaj že kar nekaj časa bil pri sebi. Ne vem, nazadnje ga je mešalo pred kakim letom in pol. Ampak, ko so ga izpustili iz bolnišnice, je bil vredu. No, ja, se zgodi.
»Kaj pa boš s pumpo, Gregor?«
»Pumpo! Pumpo! Kaj bom s pumpo? Kako si lahko tako brezčutna? Ja, kaj neki naj bi z njo. Kole bom napumpal, povrnil bom življenje svojemu biciklu. Saj veš, kot to dela Pamela Anderson v Obalni straži, usta na usta, jaz pa pumpa na ventilček. Učinek mora biti isti. Pumpo! Daj mi pumpo!«
»Nimam pumpe, foter se je nekam odpeljal z avtom. Pumpa je v avtu!«
»Eh. Zakaj sploh imamo sosede?« je rekel in odšel.
Revček, čisto zmeden je, ampak, da se moram zaradi takega norca vstat sredi noči. Bog, pomagaj. Da ne boste mislili, da je to edini čudak v naši vasi. Sploh ne, on je eden najbolj normalnih. Moja soseda, ki ni v sorodstvu z Gregorjem, ali pa, kdo ve. Ona je še bolj vsekana, pravzaprav je vsa njihova družina malce… drugačna, bom rekla. Te ženske sploh ne maram srečati, tako hecno te pogleda, kot da bi njenem možu vkradel njegovo, hm, premoženje, ubogi penzionist impotentni, saj mene bi tudi minilo, če bi imela tako ženo in če bi bila moški.
Pred nekaj dnevi sem šla iz trgovine proti domu. In kdo je spet »štel promet« na ulici? Moja preljuba soseda, Franca. Ko jo človek pogleda, si reče, to sploh ni ženska, za božjo voljo, to je nepremičnina na dveh nogah! Mislim, to je neverjetno. Ženski je vsaj sedemdeset, pa ima ziher tono in pol. Brez heca.
No, namenjena sem bila domov. Ko sem jo zagledala, sem poskušala čim bolj neopazno mimo nje, a zaman. Te sokolske oči ne spregledajo nikogar.
»Joj, Lidija, veš kaj se je zgodilo?«
Pa ne že spet: »Kaj? Pa ja ne kaj strašnega?«
»Kaj strašnega, groznega! Naša mačka včeraj ni prišla domov, še zdaj je ni. Pa jo kličem, muc, muc. Pa ne pride.«
»To pa je res grozno!«
»Ne samo grozno, to je tragedija.«
Tragedija?! Ženska, a ti sploh veš kaj je tragedija. Tragedija je, da mora mačka živet pri tebi. Tragedija je, hm, kaj jaz vem: da se vešče iz protesta zažgejo.
»Ja, pa res, če bi Shakespeare še živel, bi gotovo namesto Romea in Julije napisal Mačka moje sosede.«
»Šejk… kaj? Kdo če bi živel?«
»Ah, pozabite,« sem rekla in pogledala na uro, kot da se mi strašno mudi. »Iti moram, veste, mami in očetu moram pripravit zajtrk.«
»Kako pridna punca si, kar pojdi. Muc. Muc. Muc.«

URA: 13:32
Včasih imam občutek, da se tudi meni že meša. Danes moram nekam ven. Kam naj grem? Avto je doma, vzamem ga tudi lahko. Poglejmo malo v časopis, mogoče je kje kakšna reklama. Aha, v Palmi je čaga. Kar tja bom šla.

URA: 20:47
Mislim, da sem se prav odločila, da grem na čago. Piti sicer ne bom smela, ampak vsaj dolgčas mi ne bo. Mogoče bom pa še koga spoznala, tu tako ali tako nimam nikogar, razen Denisa, a njega ni doma. Nekam so odpotovali, še sama ne vem kam.

URA: 22:48
No, pa sem tu. Upam, da bo čaga. Joj, glej one tam. Jointajo. Mislim, ne hvala. Ne vem, kaj imajo od tega. Jaz še spijem komaj kaj, oni pa se še drogirajo. Ah, ta mladina, kako so neodgovorni.