Shizofrenija (5/19)

Donna Jo

Mrtva sem.
Zakaj pa potem lahko odprem oči? Že vem, v nebesih sem. Gotovo sem v nebesih. Vse je tako belo okoli mene, tako nebeško belo.
Da, v nebesih sem.
Joj, moj princ, zakaj si me umoril, a nameravaš sam umreti in me čakaš nekje med oblaki? Kmalu te pridem iskat. Kako lepe lučke svetijo tukaj. Oh, lučke. »Vedno proti lučki,« mi je ostalo v spominu iz nekega filma. Prav res je kot v filmu. V nebesih je vse tako svetlo, tako belo, snežno belo. Vse bi dala, da bi videla modro pikico na beli steni.
Čakaj, zakaj ležim? Če lahko odprem oči, lahko gotovo tudi vstanem.
Stojim, la-la-la. Stojim, na svojih nogah stojim. Kako lepe bele stene so okoli mene, tako lepe bele stene. Pa še vrata.
Ne dajo se odpreti. Zakaj se ne dajo odpreti? Odprite se, vrata.
Odprite se, ukazujem vam! Veste, preden sem umrla, sem bila dobra vila, zatorej odprite se!
Sezame, otvori se!
Nočejo se odpreti, pa nič. Tudi prav. Se bom pa z vso silo zaletela v steno in jo podrla. Moj princ me gotovo že čaka in stavim, da ni več žaba. Princ, prihajam k tebi, samo da poderem te stene.
Au.
Še enkrat bom poskusila.
Au.
Preklete stene, izginite. Pa tako mehke izgledate, sedaj pa me boli glava.
Kako me lahko boli glava, ko pa ste ve, stene, prekrite s tanko plastjo oblakov, ki so videti tako zelo mehki. Mogoče pa niso. Od spodaj se nam mogoče sami kažejo mehki, tu zgoraj v nebesih, pa je ravno obratno. Ja, to bo. Ampak nekako vas bom že ukanila, oblaki.
Še bom poskusila podreti stene.
Še enkrat.
Še enkrat.
Au.
Poglej, moj ljubljeni princ, vrata se odpirajo. Si prišel pome?
Mama? Jason? Kaj pa vidva tukaj, saj vidva nista umrla. Kje pa je ata?
Zdravo, mama. Veš, ne smeš biti žalostna, da sem umrla. Tukaj je tako lepo. Samo poglej te snežno bele oblake na mojih stenah, poglej te lučke, mama. Jason, tudi ti ne bodi žalosten. Veš, meni je tako lepo tukaj, moj princ bo prišel in poročila se bova in skupaj bova srečna in… ja.
Zakaj me pomirjaš? Kako to, da me lahko objameš? Zakaj jočeš, mama? Saj res ni tako hudo. Ah, ata, si se prišel poslovit. Kdo pa je to s tabo? Gospod zdravnik? Ne, ti si, moj ljubljeni princ. Našel si mojo družino, sedaj pa si skupaj z njimi prišel pome? Prav čeden si v tej beli halji, moj princ. Prav sladek, tako ljubek. A ni, mama?
Pst, Jason, a ni?
Ja, pa je. Ne mi govorit neumnosti. Pridi k meni, princ moj. Zakaj me tako gledaš, saj sem ti podala roko. Zgrabi jo in pridi k meni ali pa me potegni k sebi. Tudi ti steguješ roko. Kaj pa imaš to, v dlani? Tabletke, kaj ti bodo tabletke v nebesih. Pa dobro veš, da sem čisto vredu brez teh tabletk. Prav nič mi ne manjka, kar poglej me. Mislim. Da moram to prenašati še sedaj, ko bi naj imela večen mir. Sploh pa pred takimi stvarmi. Ne, hvala.
Ne, ne bom jih vzela. Nehaj mi jih ponujati.
Ne! Ne! Pa ne!
Pusti me. Zameril si se mi, moj najslajši princ.
Tako sladek, kar v slaščičarno bi te poslala.
Ne, nočem teh tabletk, sploh pa ne teh zelenih.
Kaj ne veš več, da ne maram zelene barve? Spominja me na žabe!
Ne! Proč! Pojdite vsi proč!
No, končno so šli. Utrujena sem, kar zaspala bom. Jutri moj ljubi princ, pa pridi brez mojih, sam, pa tudi brez tabletk, saj veš, da jih ne maram, daj, razumi me.
veš, moj ljubi princ, te tabletke so tako ogabne, po njih pa mi še vse deluje bolj počasi. Da spregovorim kako besedo, potrebujem tudi po več minut. Ah, ja, Jason mi je nekoč rekel, da sem kot bi bila zakajena. Kajti tudi on, Jason, moj bratec, ki ga imam neznansko rada, vse bolj počasi zaznava, ko puši joint.