Shizofrenija (16/19)

Jason

Še dobro mi je oče danes dovolil vzeti avto. Zaspal sem. Sedaj pa se mi tako zelo mudi v mesto. Čimprej moram priti tja, zmenjen sem s Tanjo. Mislim, da bova šla na kavo, pol pa k njej, na kakšen pogovor. Sicer pa je tako ali tako danes eden tistih dni, ko bi se zelo rad pogovoril z nekom - hvala Bogu, da sem se zmeno.
Doma je situacija dokaj neznosna, saj sta stara čisto na robu z živci. Donna Jo še nikoli ni bila v tako slabem stanju, odkar se spomnim. Težko je živeti z nekom takim, čeprav bi mi bilo težje, če bi bila vso življenje zaprta v kaki instituciji.
Hm, bi pobral tole štoparko? Naj ji bo.
»Zdravo, kam greš?«
»V mesto. A smem zraven.«
»Izvoli. Jaz sem Jason.«
»Lidija, me veseli.«
»A se nisva že nekje videla? Vem, da je to stara fraza, ampak resno mislim.«
»Mogoče se me spomniš iz Palme, v soboto sem tam polila pijačo po tebi. Samo pogledal si me, rekel pa ničesar. Oprosti.«
»Palma? Aja, to razloži vse.«
Polila me je? Tega se pa res ne spomnim. No, verjetno se ne spomnim še marsičesa drugega.
Molči. Očitno ji ni za govoriti. Kar radio bom vklopil.
Kako zatežena muzika, na tej postaji tudi nič pametnega. Kaj pa tu?
Na vrsti so poročila. Ob zadnjem znaku je bila ura 11.00. Minister...
Ne spet poročila. Kaj je narobe? Oh, shit, nekaj je narobe. Slabo mi je postalo. Prevzel me je velik občutek tesnobe, neudobno mi je. Nekaj se je zgodilo, nekaj se je zgodilo. Oh, ne, Donna Jo. Ne, ne!
Kaj mi govoriš, Lidija?
»Pazi! Avto! NE!!!«