Shizofrenija (3/19)

Tanja

Včeraj se je oglasil Matija. Tako obupanega še ga nisem videla odkar mi je povedal, da bi rad poskusil, kako je spati z moškim. Ampak po tem tega ni več omenil, jaz tudi ne, zato mislim, da je stvar pozabljena, mogoče je bilo vse skupaj le trenutna želja. Ne vem, vsega sem se znova spomnila, ko sem odprla vrata in ga zagledala.
No, bil je ves obupan. Poskušala sem se pogovoriti z njim, a mu ni bilo veliko do pogovora. Nisem hotela biti nesramna, ampak vseeno sem ga vprašala, zakaj je potem prišel. Gotovo se je hotel pogovoriti s kom. Dejal je, da je samo hotel biti z nekom, s prijateljem, ne se pogovarjati, samo biti z nekom.
Doma ga je v sobi pričelo dušiti, je rekel, pričelo se mu je mešati, ni več vzdržal doma, zato je prišel. Vesela sem, da se je obrnil name, rada mu pomagam in na nek način, se tudi jaz ob njem počutim bolje; seveda ne, kadar je tak. Drugače pa se ob njem počutim zelo dobro.
Nisem pa zaljubljena vanj, da ne bo pomote. Če bi že morala priznati, da sem v koga zaljubljena, bi raje izbrala Jasona, kjub njegovi čudaški sestri, ampak pri vsem tem se pojavlja še ena težava…
Pred kakim mesecem sva šla na kavo. Kavo imam zelo rada. Kakorkoli, nekaj sva se pogovarjala, pa me je rekel: »Nekaj bi ti rad povedal, preden to izveš od koga drugega. Sicer ne vem, če že kdo ve, jaz nisem povedal nikomur, s komer se zadnje čase družim. Ne vem, enostavno si ne upam povedati, ker ne vem kako bodo reagirali. Nekaj mi pa pravi, da tebi lahko povem. Upam, da se s tem ne bo spremenilo tvoje mnenje o meni.«
Nato je obmolknil. Nisem vedela, kaj mi hoče povedati. Obljubila sem mu: »Moje mnenje o tebi bo ostalo enako, ne skrbi. Navsezadnje sva le prijatelja, a nisva?«
»Jaz sem gay. Nimam tudi ničesar proti ženskam, torej sem pravzaprav bi, ampak zadnje čase sem bil bolj z moškimi kot z ženskami.«
Presenetil me je. Ni mu bilo videti, s čimer hočem povedati, da ni bil tisti stereotipni gay, kot si ga predstavlja večina ljudi, ki jih poznam. Saj veste, tak ženski tip, bolj podoben čajniku kot človeku. Ne morem verjeti, da sem to pravkar izgovorila. Včasih me prime in se pričnem zabavati ob vsaki stvari na katero pomislim. S tem, ko je dodal, da je pravzaprav bi, se mi je porodila misel, da je navsezadnje le možnost, da bo kaj med nama. Povedala sem mu, da me to ne moti in najin pogovor se je nadaljeval. Nisva se pogovarjala o tem, kar je, kako se počuti. Ampak iz malenkosti, ki jih je včasih izrekel, sem sklepala, da mu ni lahko skrivati tega dejstva pred svojimi prijatelji, če se smem tako izraziti. In včasih ga gledam, kako pred njimi izreče kakšno gorko na račun pedrov, kot se takrat izrazi, kako se včasih ponorčuje iz stereotipnih, s kako gesto, z zamahom roke. V takih trenutkih bi lahko umrla od žalosti. Tako žalostno je videti človeka, ki se pretvarja, da se pretvarja. To me do konca usuje.
Z Matijem je to drugače. On se vedno pretvarja. Ne v tem smislu, kot Jason. Matija noče drugim prikazati svoje ranljivosti, ki je pred mano, ko sva sama, ne skriva. Velikokrat se mi je že zjokal na ramenih. In na nek način sem ga razumela, zakaj na zunaj kaže, da je trden, neizprosen, hladen celo. Boji se, da bo prizadet. Razumem ga.
Sedel je na kavču nasproti meni in gledal v tla. Jaz sem gledala vanj in videla njegovo bolečino, a rekla nisem ničesar. Samo opazovala sem in čakala, da bo izbruhnil v jok. Pa ni. Vsake toliko časa me je pogledal, ne da bi dvignil glavo, mogoče je hotel preveriti, če ga še gledam, če lahko že končno dvigne glavo. Ko je to nekajkrat ponovil, me je prosil, naj ne zrem vanj. Bil je kot otrok, ki nečesa prosi, a tega nikakor ni mogoče izpolniti.
»Raje te bom gledala.«
In res sem ga gledala. Niti za trenutek nisem odmaknila pogleda z njega, niti za en sam samcat trenutek. Res ne. Prisežem.
Čutila sem, da je nekaj narobe, pravzaprav bi to vsak videl. Ni se hotel pogovarjati o tem, čeprav me je mikalo, da bi ga pričela spraševati, a mi je nekaj pravilo, da naj raje molčim.
Na moje presenečenje, čeprav ne vem, zakaj sem ob takih stvareh presenečena, me je njegovo stanje usulo, kot me usuje, to kar sem vam prej omenila.
No, govori z mano, Matija.

Matija je odšel, jaz pa sem kar obsedela na kavču in razmišljala o vsem. Ničesar mi ni povedal, saj ne, da bi bila jezna nanj, zaradi tega, ampak lepo bi bilo, ko bi vsaj kaj namignil. Niti tega ni storil. Kako rada bi vedela, kaj ga muči. Rada bi mu pomagala, na kakršenkoli način že. Ne prenesem pogleda nanj, ko je do konca na tleh. Prijeten fant je in morda ga imam na svoj način res nekoliko rada.
Vsaj ni tak butelj kot Klemen. Ne vem točno, kdaj sem ga videla. Aja, seveda. Včeraj zvečer. Sprehajala sem se po mestu, ko naenkrat od daleč zagledam znano postavo, ki se je nisem preveč razveselila. Ne maram ga. Mogoče si res samo domišljam, ampak zdi se mi, da kar izžareva neko energijo, ki me do konca odbija.
Juk.
Ne maram takih ljudi, ki mi že na prvi pogled obračajo želodec, pa ne mislim videza, da ne bo pomote, čeprav ni ravno Tom Cruise ali pa ne vem, kdo. Tudi Tom Cruise ni ravno moj tip, čeprav ima privlačen obraz, ampak če bi se hotela zalizati z njim, bi me njegov nos gotovo potiskal proč. Spet sem nesramna, kaj hočem, to sem jaz.
Kakorkoli, tudi Klemen me je zagledal, kar ga je samo še vzpodbudilo, da se je usmeril k meni. Kmalu je tudi dospel do mene. Pozdravila sva se in pričela sem se pretvarjati, da se mi zelo mudi, ne vem več kam sem mu rekla, ampak morala sem odhiteti naprej.
Hvala Bogu, da sem se ga rešila.