V vročici (odlomek)

Pogasi ogenj v mojih belih dvorih,
da ne zgore zaklenjeni zakladi,
ki čakajo na prvi klic pomladi!

(F. Balantič)

Saturday and Sunday and a bit of Monday

Sobota (seveda Londonska)... K. obnemogel in ostal doma, zato sma z N. šla sama v Heaven. Zunaj mrzlo ko pes, ko sma prišla na Embankment sva že videla vrsto za vstop, recimo pred nama enih 200 ljudi, a je šlo vseeno hitro. V kakih 20 minutah sma bla not. Čaga fula fajna... plesala celo noč na različnih plesiščih (enih 5 jih je ziher blo).

Nedelja-- šli v center in čakali M., da je prišel iz Stansteda... Šli v The Two Brewers, spet, na stand up comedy od Sandre (fula fajna!!!), plesali in domov. Zjutraj smo se skoraj dve uri vozili skozi London in zadnjo sekundo prispeli na check-in... stresno...

Almost total recall

No, končno se je našel tudi čas, da malo zapišem o Londonu. :)
V petek prispela z N. na Stansted in poslala M. SMS z lepimi pozdravi iz Stansteda.
McM prišel po naju, šli na drink in naju peljal v London... VAO! Thnx, smo prišparali 14 funtov.
Zvečer šli ven v lokalni kafič The Two Brewers bila ful čaga, z moje strani preveč vodke :(

Sobota in nedelja še sledi...

Vao

totalka žurka... moram hitro spet it :) bilo enokratno, že dolgo nisem toliko plesal kot te tri dni... fino, nice, loved it :)

London

is calling me :) Danes grem. Juppieeeee! Se vidimo naslednji teden ;)

George Gordon Byron, Lord Byron. 1788–1824

When we Two parted

WHEN we two parted
In silence and tears,
Half broken-hearted
To sever for years,
Pale grew thy cheek and cold,
Colder thy kiss;
Truly that hour foretold
Sorrow to this.

The dew of the morning
Sunk chill on my brow—
It felt like the warning
Of what I feel now.
Thy vows are all broken,
And light is thy fame:
I hear thy name spoken,
And share in its shame.

They name thee before me,
A knell to mine ear;
A shudder comes o'er me—
Why wert thou so dear?
They know not I knew thee,
Who knew thee too well:
Long, long shall I rue thee,
Too deeply to tell.

In secret we met —
In silence I grieve,
That thy heart could forget,
Thy spirit deceive.
If I should meet thee
After long years,
How should I greet thee? —
With silence and tears.

Malo nekaj za vse kače

Amicus est tanquam alter idem. (Cicero)

Better a thousand enemies outside the tent than one within it. (Arabic source)

You never really know your friends from your enemies until the ice breaks. (Eskimo)

It's an ill bird that fouls his own nest. (Latin proverb)

Oscar Wilde's Quotes

Yet each man kills the thing he loves, from all let this be heard. Some does it with a bitter look, some with a flattering word. The coward does it with a kiss the brave man with the sword.

To live is the rarest thing in the world. Most people exist, that is all.

A man can't be too careful in the choice of his enemies.

Doubt thou, the stars ...

by William Shakespeare (1564-1616)

from Hamlet Act 2 scene 2, as it appears in the 1623 First Folio. In modern form:

Doubt thou the stars are fire,
Doubt that the sun doth move,
Doubt truth to be a liar,
But never doubt I love.

In ravno tako, pogosto mislim nate!

Ponovno poezija...

Če drugega življenja ni, čemu bežiš od mene?
Glej, te moje prsi ko mleko bele so
in kakor trsi ta moja usta sladka so.
Medu se njih napij!
Izsrkaj mi iz žil vso to besnečo kri,
da truden vpil boš od slasti,
da ko življenje zajde,
pri meni smrt ničesar več ne najde.

(Alojz Gradnik: Pisma)

Nedelja je...

Nedelja je,
a prazna hiša čaka me,
v njej ni več tebe.
Z mrakom spet pokrijem se,
in tiho čakam te.

Odprta vrata puščam ti,
če zaideš kdaj k meni,
kakor tat sredi noči,
življenje zdaj kradeš mi.
Brez razuma brez moči
ljubezen in strah boli,
vsak živi pač kakor zna,
eden ljubi za oba.

(besedilo originalno objavljeno na uradnih straneh Nuše Derende)

One more

sleepless night, I'm afraid to close my eyes... Dreams that dream of us and storm clouds take you from my sight...

Znova

te sanjam. Podnevi, ponoči... hodim po trgovini s čevlji in razmišljam, kateri bi ti pristajali... zmeden sem, ne poznam se takega... pogrešam tvoj nasmeh in dotik. Pogrešam tebe.

GACELA DEL AMOR IMPREVISTO

Nadie comprendía el perfume
de la oscura magnolia de tu vientre.
Nadie sabía que martirizabas
un colibrí de amor entre los dientes.

Mil caballitos persas se dormían
en la plaza con luna de tu frente,
mientras que yo enlazaba cuatro noches
tu cintura, enemiga de la nieve.

Entre yeso y jazmines, tu mirada
era un pálido ramo de simientes.
Yo busqué, para darte, por mi pecho
las letras de marfil que dicen siempre,

siempre, siempre: jardín de mi agonía,
tu cuerpo fugitivo para siempre,
la sangre de tus venas en mi boca,
tu boca ya sin luz para mi muerte.

(Federico García Lorca)

Za trenutek

bi rad pogledal v tvoje srce, da bi videl koga ljubiš. Tako bi vsaj z bolečino ali veseljem pomiril svojo dušo.