Zbrane misli...
Si srečen in zaljubljen do ušes. Misliš, da je to oseba, s katero boš preživel preostanek svojega življenja. Upaš, da je to oseba s katero boš umrl. Upaš, da je to oseba, ki te ljubi, kot ti ljubiš njo.
Potem pa te prizadene, te prevara ali ugotoviš, da se ti je samo lagala, da se je samo pretvarjala... tvoj svet in veselje in srce in duša se pogreznejo v tako črne globine sveta... zrušiš se.
In pričneš verjeti, da zate ni sreče na svetu. Pričneš verjeti, da so vsi taki, da te bodo prizadeli in zapustili, če jih boš ljubil. Tudi čez čas se tvoje mnenje ne spremeni, a se vseeno pričneš spoznavati z drugimi ljudmi. Pri tem se zgodi, da ti nekdo postane všeč. Se ujameta v vseh pogledih. Se pričneš znova zaljubljati... ko spoznaš in si priznaš, da si zaljubljen, te popadejo stari strahovi. Saj ne, da jih pozabiš, vedno so prisotni.
Ampak v tem trenutku si tako srečen, da se bojiš, da se bo vse nenadoma izblinilo. Se začneš spraševati in dvomiti v iskrenost človeka, ki ti kaže in govori, da te ima rad, da te ljubi. Te popadejo vedno večji dvomi in se hote ali nehote zapreš pred tem človekom, ga pričneš testirati... mu očitaš, da te nima rad, da se le igra s tabo... Pa ta oseba še vedno ostane na tvoji strani. Ponoviš kak izpad še parkrat, in vidiš, da se oseba ni odmaknila od tebe. Še vedno je na tvoji strani in ob tebi. Se za trenutek pomiriš. Nato te spet popadejo dvomi in greš še en korak bolj v skrajnost. Osebo, ki te ima rada, za nekaj časa (pa četudi samo za nekaj ur) popolnoma izključiš od sebe, se ne odzoveš, ko te pokliče, se ne odzoveš, ko ti pove, da te ljubi. Pa oseba še vedno vztraja ob tebi, ker te ima resnično rada.
Potem se pričneš spraševati, če si fer do te osebe, ki vztraja ob tebi, če je s svojimi strahovi in obnašanjem nisi prizadel. Ugotoviš, da je tvoja ljubljena oseba, ki jo imaš rad, prizadeta glede tega. Pa se vprašaš zakaj še vztraja? Odgovor je preprost: ker te ljubi. To ne prežene strahov in dvomov, ne moreš si pomagati, da je ne bi primerjal z osebo, ki te je prizadela. Saj ni nič narobe v primerjanju, zavedati se je potrebno le, da oseba, ki ti stoji ob strani in v katero dvomiš, ni oseba, ki se je igrala s tabo, ni oseba, ki te je prizadela. Pa ne le to, zavedeti se moraš, da sta ti osebi že po karakterju različni.
Strahovi in dvomi ostanejo v tebi. Ko te nekdo prizadene tako zelo močno, pusti v tebi brazgotine, ki jih čutiš vso življenje. Ampak zaradi napak drugih ljudi ne krati svoje možnosti za srečo, raje uživaj v njej. Ko pride trenutek, da te popadejo dvomi in strahovi in ljubosumje, pa to čim prej povej svoji ljubljeni osebi. Nihče ne reče, da ne bo žalostna, da ne bo prizadeta, da te bo razumela. V vsakem primeru te bo pa poslušala, če je možno objela in potolažila, ker te ljubi.
Ravno tako jaz nimam namena kar tako odnehati in se umakniti, razen če seveda tako želiš, ampak v tem primeru bodi, prosim, konkreten in mi to povej v obraz. Čas je, da se začneva vsaj pogovarjati. Prisluhnil ti bom in pomagal, le če si pripravljen. Na začetku bo bolelo (oba bo bolelo), ampak kjub temu bom ob tebi.
Ljubim te!
Potem pa te prizadene, te prevara ali ugotoviš, da se ti je samo lagala, da se je samo pretvarjala... tvoj svet in veselje in srce in duša se pogreznejo v tako črne globine sveta... zrušiš se.
In pričneš verjeti, da zate ni sreče na svetu. Pričneš verjeti, da so vsi taki, da te bodo prizadeli in zapustili, če jih boš ljubil. Tudi čez čas se tvoje mnenje ne spremeni, a se vseeno pričneš spoznavati z drugimi ljudmi. Pri tem se zgodi, da ti nekdo postane všeč. Se ujameta v vseh pogledih. Se pričneš znova zaljubljati... ko spoznaš in si priznaš, da si zaljubljen, te popadejo stari strahovi. Saj ne, da jih pozabiš, vedno so prisotni.
Ampak v tem trenutku si tako srečen, da se bojiš, da se bo vse nenadoma izblinilo. Se začneš spraševati in dvomiti v iskrenost človeka, ki ti kaže in govori, da te ima rad, da te ljubi. Te popadejo vedno večji dvomi in se hote ali nehote zapreš pred tem človekom, ga pričneš testirati... mu očitaš, da te nima rad, da se le igra s tabo... Pa ta oseba še vedno ostane na tvoji strani. Ponoviš kak izpad še parkrat, in vidiš, da se oseba ni odmaknila od tebe. Še vedno je na tvoji strani in ob tebi. Se za trenutek pomiriš. Nato te spet popadejo dvomi in greš še en korak bolj v skrajnost. Osebo, ki te ima rada, za nekaj časa (pa četudi samo za nekaj ur) popolnoma izključiš od sebe, se ne odzoveš, ko te pokliče, se ne odzoveš, ko ti pove, da te ljubi. Pa oseba še vedno vztraja ob tebi, ker te ima resnično rada.
Potem se pričneš spraševati, če si fer do te osebe, ki vztraja ob tebi, če je s svojimi strahovi in obnašanjem nisi prizadel. Ugotoviš, da je tvoja ljubljena oseba, ki jo imaš rad, prizadeta glede tega. Pa se vprašaš zakaj še vztraja? Odgovor je preprost: ker te ljubi. To ne prežene strahov in dvomov, ne moreš si pomagati, da je ne bi primerjal z osebo, ki te je prizadela. Saj ni nič narobe v primerjanju, zavedati se je potrebno le, da oseba, ki ti stoji ob strani in v katero dvomiš, ni oseba, ki se je igrala s tabo, ni oseba, ki te je prizadela. Pa ne le to, zavedeti se moraš, da sta ti osebi že po karakterju različni.
Strahovi in dvomi ostanejo v tebi. Ko te nekdo prizadene tako zelo močno, pusti v tebi brazgotine, ki jih čutiš vso življenje. Ampak zaradi napak drugih ljudi ne krati svoje možnosti za srečo, raje uživaj v njej. Ko pride trenutek, da te popadejo dvomi in strahovi in ljubosumje, pa to čim prej povej svoji ljubljeni osebi. Nihče ne reče, da ne bo žalostna, da ne bo prizadeta, da te bo razumela. V vsakem primeru te bo pa poslušala, če je možno objela in potolažila, ker te ljubi.
Ravno tako jaz nimam namena kar tako odnehati in se umakniti, razen če seveda tako želiš, ampak v tem primeru bodi, prosim, konkreten in mi to povej v obraz. Čas je, da se začneva vsaj pogovarjati. Prisluhnil ti bom in pomagal, le če si pripravljen. Na začetku bo bolelo (oba bo bolelo), ampak kjub temu bom ob tebi.
Ljubim te!
Ni komentarjev:
Objavite komentar