Resnica o ljubezni

V časih, ko je bil svet še mlad, ko se je zemlja še hitreje vrtela in ko so vse ptice pod nebom bile res svobodne, v tistih časih še ljudje niso bili taki, kot smo sedaj. Takrat, še prej, so vse žživali bile veliko pred človekom. Ljudje so imeli dve glavi, štiri roke in štiri noge. Bili so dvojni, a delili so si eno dušo. Nihče ni bil osamljen, vsakdo je imel nekoga, ki je bil z njim. V tistih dnevih pa so bogovi še bili zlobni, niso prenesli, da bi lahko ljudje na zemlji žživeli tako srečno, hoteli so storiti nekaj proti temu.

Nekega dne se nad vsem svetom nakopičilo tisoče črnih oblakov, sonce se je obleklo v svoj črn dežževni plašč in se skrilo. Popolna tema je zavladala nad zemljo. In pričelo je grmeti, tako strašno je grmelo, da so vsi obstali kot okameneli, nihče se ni ganil. Nato so iz oblakov pričele bliskati strele. Bile so tako ogromne in bilo jih je toliko, da se ljudje niso imeli nikamor skriti. Bogovi so strelam ukazali, naj razpolovijo vse ljudi, in tako so tudi storile.

Ljudi niso pobile, ne, pustile so jih žživeti, ampak sedaj le v polovici. To pa ni ustavilo sreče med ljudmi. Polovice so se še vedno držžale skupaj z rokami in tako bile srečne. To je pa bogove jezilo. Priklicali so viharje in jim ukazali, naj vsako drugo polovico dvignejo v nebo in jo odnesejo na nek drugi konec sveta.

Od tistega dne ljudje iščejo svojo srečo. Vso žživljenje iščejo manjkajočo polovico in ko jo najdejo so šele zares srečni. Bogove so nadomestili drugi bogovi, ljudje so postali takšni kot smo sedaj. Vsak na tem svetu ima nekje nekoga z drugo polovico svoje duše. No, skoraj vsak. Bogovi takrat niso bili niti najmanj popolni. Ko so razpustili strele nad ljudi, niso pazili, da bodo vsi ljudje popolnoma razdvojeni, tako se je zgodilo, da so nekatere polovice dobile vso dušo, nekatere pa ostale prazne.

Taki ljudje še dandanes žživijo. Tisti, z vso dušo, tisti so zmožžni ljubiti kogarkoli in to tudi storijo, ne iščejo svojega drugega dela, ne potrebujejo ga. Ljudje brez svoje polovice duše, to so tiste polovice, katerim je drugi del odnesel vso dušo, takšni ljudje so osamljeni vso žživljenje. Poskušajo ljubiti in ko najdejo nekoga, za katerega mislijo, da je tisti, ki jih bo dopolnil do pradavne sreče, jih ta nekdo ne ljubi, kajti v večini ti ljudje, v katere se zaljubijo, iščejo svojo drugo polovico, in so potem le naši prijatelji.

A nekega dne, tako so bogovi obljubili svojim prednikom, bomo znova vsi ljudje srečni. Bogovi bodo poskrbeli za to, da bodo prazni ljudje našli svojo srečo, svojo manjkajočo dopolnitev. To bo v generaciji novih bogov. Do takrat pa nam vsem z izgubljenimi dušami ali s polovico duš preostane le upanje, da se bo kdaj in kje katero izmed prijateljstev razcvetelo v goreč plamen ljubezni in s tem ublažžilo tisto ogromno količino bolečine, ki jo prejemamo žže od starih časov naprej, bolečino neutešenega sla po ljubezni, po žželji biti ljubljen.

Rok, ti si moja manjkajoča polovica.