Prazniki, počutje in sploh

V soboto sem ga žural (in pil). Včeraj oz. danes ponoči pa tudi. Bil v K4 v LJ in je bila ena boljših štirk, kar sem jih doživel. Glasba popolnoma prijetna, za pogledati je tudi kaj bilo, za kaj več pa je bil le objem nekoga, ki mi je (bil) blizu. Prijeten objem, tako prijeten, da sem malce melanholičen, nostalgičen.

Kot vešče na luč, se nekateri prilepijo name. Ni volje. Ni interesa. Ne, hvala. Pa se pojavi spet nekdo (podobno kot v enem od zapisih po novem letu - ne letošnjem) in prišepne: "Samski sem." So f#$*%ng what! Kot da nimam boljega početi, kot čakati, da končno vidi, kar bi moral videti takrat, leta nazaj.

Drugi del melanholije - čakam. Čakam in čakam. Ti pa še vedno nič. Kot da ti niti malo ni mar zame.

Po nekaj napornih, težkih pogovorih s teboj v sanjah, bi te prosil, da mi poveš, kaj moram narediti, da temu ne bo več tako?
To sem pred časom dobil na mail in danes mi pride prav, da zastavim isto vprašanje. Sanjal sem te, ne daš odgovora, čeprav je to edino, kar mi trenutno lahko (po)nudiš. Pogrešam.