France Prešeren, Povodni mož
(odlomek)
Je znala obljúbit, je znalá odreči,
in biti priljudna, in biti prevzetna,
mladenče unémat, bit staršim prijetna;
modrij in zvijač je bila vseh umetna;
možake je dolgo vodila za nos,
ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos.
Ta vikend bom preživel v bajti, ki jo vidite na desni. Komaj čakam. Jezerce, pivce in (upam da) lepo vreme. Končno počitek :P
To sem danes slišal pa moram objaviti :) v angleščini. (Žačne se z električno energijo.)
Power... it's the type of thing most people don't think about, until it's taken away. Whether it's the political power over the many, or lovers influence over just one. We all want some sort of power in our lives, if only to give ourselves choices. Yes, to be without choices, to feel utterly powerless... well, it's a lot. Like being alone, in the dark.
Skoraj sem že pokopan pod plazom čustev. Privabil si me v dolino in na vrhu gore sprožil plaz. Še najhuje, me (znova) pustil samega tam. Jaz pa samo strmim v hrib in (te) čakam. Moči mi pešajo... ne bo šlo več dolgo (merjeno v dnevih) tako naprej.
Alea iacta est... It's your turn now.
Tudi to sem uspel gledati v kinu... sinhronizacija ni bila najbolj prosrečena, zato ker nekateri liki govorijo, kot bi bili zadeti. Ocena 7/10.
Tegale sem gledal v 3D verziji, všečno, tudi pri sinhronizaciji me ni nič motilo. Edini minus je cena v kinu (čez 7 EUR). Pa še očala na koncu vzamejo. Ocena: 8/10. (pol točke odštejem zaradi popolnoma neumno sprogramiranih premikov stolov in glasnih ventilatorjev).
Tam je tisoč ljudi, jaz imam pa tako majhne roke.
Danes gledal ta film. 300 narisanih trebušnjakov. Veliko slow motion prizorov, pa vseeno je bil lep film. Ja, ne gre drugače reči, kot lep. Ocena 7/10.
Ker manjka slik na zadnjih objavah, sta tu dve poslastici s strani: http://www.gareth-watkins.com
... priponk, ki so predstavitvene datoteke, razen če vem, da so v njih slike lepih tipov. Danes (ko sem že itak čudne volje) pa sem odprl priponko, ki jo bom (na svoj način) objavil tukaj. Nekatere sem izpustil, ker se z njimi ne strinjam. Takole gre...
Nekaj dejstev, ki ti lahko polepšajo dan...
in nekaj takih, ki bi ti jih kdo želel povedati,
pa ne zna ali ne upa:
V soboto sem ga žural (in pil). Včeraj oz. danes ponoči pa tudi. Bil v K4 v LJ in je bila ena boljših štirk, kar sem jih doživel. Glasba popolnoma prijetna, za pogledati je tudi kaj bilo, za kaj več pa je bil le objem nekoga, ki mi je (bil) blizu. Prijeten objem, tako prijeten, da sem malce melanholičen, nostalgičen.
Kot vešče na luč, se nekateri prilepijo name. Ni volje. Ni interesa. Ne, hvala. Pa se pojavi spet nekdo (podobno kot v enem od zapisih po novem letu - ne letošnjem) in prišepne: "Samski sem." So f#$*%ng what! Kot da nimam boljega početi, kot čakati, da končno vidi, kar bi moral videti takrat, leta nazaj.
Drugi del melanholije - čakam. Čakam in čakam. Ti pa še vedno nič. Kot da ti niti malo ni mar zame.
Po nekaj napornih, težkih pogovorih s teboj v sanjah, bi te prosil, da mi poveš, kaj moram narediti, da temu ne bo več tako?
To sem pred časom dobil na mail in danes mi pride prav, da zastavim isto vprašanje. Sanjal sem te, ne daš odgovora, čeprav je to edino, kar mi trenutno lahko (po)nudiš. Pogrešam.
Tokratna poslastica je v gibljivih slikah (dva sta za poslastico, Cavazza in Mankoč)...
