STRAH

Strah me je. To sem ugotovil po današnjih sanjah. Glede na nekaj prejšnjih objav seveda ni potrebno posebej omenjati (pa bom to vendarle storil), da imam prav fajnega, luštnega, seksi in še kaj fanta. Je visok, temen, črne oči, polne ustnice :) ja, božanski.

In sedaj bi nekdo rekel: ampak...


Po tem, kar sem doživel z bivšim fantom lani, sem si rekel več stvari - dve, ki prideta tukaj najbolj v poštev, sta: razdalja in leta. Za tiste, ki niste brali začetnih objav na mojem blogu, na kratko: bivši je bil 2 uri vožnje daleč; par tednov po nakupu avtomobila, ki sem ga kupil, da bi lahko večkrat šel do njega, me je pustil. Posledica: rekel sem si, nikoli več se ne vozim kam, za koga. Ampak to je za mano - mi je fante dovolj všeč, da mi to ni problem, čeprav priznam, da sem kar precej previden s frekvenco tega (kolikokrat je on pripravljen priti do mene). Ja, kaj spet nekaj pogojujem; res ne želim še enkrat prestajati situacije R. V mojo obrambo, sem bil že velikokrat več pri njemu oz. šel po njega in ga tudi peljal nazaj.

Druga točka so bila leta: rekel sem si, nikoli več tako mladega tipa. Res je, s tem posplošam, da leta nakazujejo zrelost, kar je v tem primeru tudi faktor. "Kaj pa si iščeš mlade tipe," bi spet kdo izjavil - tako bivši kot trenutni sta našla mene, da ne bo pomote. In ko sem trenutnega R (še iste inicialke, ironija) spoznal, sva se kar precej pogovarjala in sem na podlagi pogovora in tega, da se že sam preživlja in dela zraven izrednega študija, ki ga btw. sam plačuje, sklepal, da je dovolj zrel.

Zakaj pol gnjavim? Ne vem. Sanjal sem prvega R. Kjer je vse štimalo, kot bi želel. Me je samo strah, da bi se vse skupaj ponovilo? Nemogoče, da še prvega R. nisem prebolel, vsaj zavestno ne razmišljam več veliko o njemu.

V glavnem, strah me je, da bom zaradi strahov zajebal :S