Dragi E.,
"Time goes by so slowly" poje Madonna, pa se ne moti. Zadnji trije tedni so res da minili, kot bi mignil, vendar človeku, ki čaka, se vse zdi zelo počasno. S primerjanjem z izkušnjami sva prišla zelo blizu meji tolerance. Ne vem, kako dolgo bom še vzdržal, vsa moja bit mi pravi, da ne več zelo dolgo. Ni mi, utrujen sem in ne zmorem.
Odločitve so v tvojih rokah. Stvari, ki mi jih govoriš, zvenijo razumljive in do neke mere verodostojne, pa vendarle tvoja dejanja danes in jutri in dan za tem, kažejo, da niso vsega krivi drugi. Človek, ki se prebuja v življenje, po mojem mnenju naj ne bi uporabljal dremeža. Je nevarnost, da zaspi nazaj, prevelika. Čas se ne najde sam od sebe, treba ga je vzeti. Treba je jasno določiti, kaj so prioritete v takih trenutkih. Seveda, v vsakdanu se tem prioritetam pogosto zameglijo meje. Ampak na razpotju, kjer trenutno stojiva, so linije ostre in jasne, kot da bi stala na rezilu. Ko me prekopicne, ne bo več skupnih steza.
V drugem kontekstu, pa vseeno, če povzamem Hamleta:
"To die,--to sleep;--
To sleep! perchance to dream:--ay, there's the rub;"
S temi besedami ponižno sklonim glavo in se podpišem pod vse.
Andrej

















